Ne, to ni tako zanimivo kot žiletke, niti tako zanimivo kot kakšen bungie ali pa base jump, ko te lahko z lahkoto prilima na kakšno steno v gorah, ali kakšno stolpnico, če imaš toliko jajc, da se greš takšne bedarije sredi mesta. Pa daj, no! Ne da se mi več. Gremo k bistvu …

Če želiš imeti svojo domeno, jo moraš najprej registrirati – torej, si jo zakupiti, si jo prilastiti, jo odtujiti od skupnega dobrega. Fak, ja, ta svet je že ves pokupljen. Še faking imena spletnih strani, ki jih tipkamo v svoje brskalnike, si moramo kupiti. Jao! Ampak, dobro. Nekako mora biti urejeno tudi to področje – privatna lastnina in lastninska pravica overall, kajne, nori kapitalisti? Fak, kako hitro lahko zaidem od tematike. :-/

Vrnimo se še enkrat in zadnjič na začetek. Raje bom takoj napisal, hitro in enostavno, da spet ne za-j. Torej: registracija domen je, ko svojo domeno z domensko končnico registriramo in jo tako naredimo za svojo. Amen. Over and out.

Zakaj, se vprašaš? Kako bi se ti počutil kot spletna stran, ki jo stlačijo v enega izmed paketov gostovanja? Povsem lame, ha? Pa dobro, ne rečem, če gre za dovolj velik paket gostovanja. V tem primeru je še nekako cool biti spletna stran na tem strežniku. V nasprotnem pa je lahko cela štala. In to ne mislim štala niti v najmanjšem pozitivnem smislu. Štala – hlev. Čisti. Smrdi tako, da ti toplo priporočam nakup ene tistih kap za v hlev, da ti lasje potem ne smrdijo. Za tistih nekaj evrov se ti res splača, glede na to, koliko smradu prišparaš sebi in svoji družini. Bodisi dovolj!

Spletno gostovanje je torej to, ko svojo spletno stran objaviš na svoj določen strežnik in jo tako kot kakšen pornič od Pamele, Severine ali Paris daš na ogled cehehehelemu svetu! In če je strežnik ter spletno gostovanje takšno kot mora biti, je potem to na voljo 24 ur na dan, 7 dni v tednu, 365 dni na leto.